Tako pravi muca Maca iz Mačka Murija, ko je navsezgodaj kličejo muc Mijavko, brkati Marko in stari Rigoleto. Medtem, ko je takšna jutranja nečimrnost simpatična pri tej mačji Parižanki iz slikanice, pa bitjem, ki hodijo po dveh nogah, taka zjamranost pač ne paše. Ampak drugače očitno več ne gre.
Ko te nekdo vpraša, kako si, v 95 % želi ali pa vsaj pričakuje, da boš slabo. Ni nujno, da si terminalno bolan, dovolj je, če te v bes spravlja kaj tako pričakovanega, kot sta neizbežnost koledarskega leta (da po poletju sledi jesensko vreme) ali redosledje običajnega tedna (da nedelji sledi ponedeljek). Ker ni zdravo ne-jamrat.
Ko je vzdihovanje novo “dobro jutro”
V človeški naravi je jamrat, glede tega se verjetno strinjamo vsi. Več kot preveč ljudi pa to jemlje tako resno, da nam situacija očitno polzi z rok. Razumem, da izpadem kot marsovka, ko rečem, da sem super, da je lepo biti živ tudi na ponedeljek, da nič ni tako hudo kot sprva izgleda, ko se nasmehnem prodajalki ali rečem “malenkost”, “hvala” in “dobro jutro”, tudi ko oseba poleg mene bolšči kot buldog.
Ker pa:
- tega ni preveč preprosto sprejet,
- je lažje govoriti preko vsega in preprosto tudi zato, ker
- mi na besedo ni treba verjeti, da je v resnici prav fajn,
je tukaj nekaj resničnih razlogov, zakaj bi bilo smiselno manj zavijati z očmi in kdaj pa kdaj na glas priznati, da nam ne gre tako slabo.
Zakaj je v Sloveniji fajn živeti oz. na kaj se spomni naslednjič, ko boš zavzdihoval in objokoval krivice življenja
- V Sloveniji imamo najnižjo umrljivost otrok. Ne na ravni EU, ampak na svetu. (1,5 smrti dojenčkov na 1000 rojstev).
- Na svetovni lestvici najboljših zdravstvenih sistemov smo Slovenci na 24. mestu.
- Po globalnem indeksu miru smo na 9. mestu od 163. Sem se prištevajo kriteriji, kot so teroristična nevarnost, uvoz orožja, izdatki za vojsko, pojavnost hujših kaznivih dejanj itd.
- Pričakovana življenjska doba presega povprečje Evropske unije (za moške 79,1 leta, za ženske 85 let).
Hkrati je res, da – se je v zadnjih letih nekoliko zvišala naša stopnja tveganja revščine, poslabšuje se cenovna dostopnost stanovanj, v državi prihaja do opaznih razlik med razvitostjo določenih območij, prihaja do centralizacije virov, ljudi, znanja itd. Na obeh straneh bi lahko nanizali še po tisoč statističnih podatkov. Medtem ko nekateri statistiko cenijo nad vsem, se nekaterim zdi, da statistika zgolj zavaja.
Zato se morda raje ravnajmo po lastnih doživljanjih. Seveda nam ni vsem enako lepo. Marsikdo se ruši pod pritiski kreditov, skrbi za otroke, nezdravih odnosov, predrage hrane. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da smo za določen delež odgovorni sami. Ponovno – nikomur ne želim soliti pameti, da mora biti vselej zadovoljen s tem, kar ima. Večkrat se namreč dozdeva, da nekaterim Bog več jemlje kot daje – in obratno.
A v splošnem, moramo kot razvita civilizacija najti načine, kako normalno delovati s tem, kar imamo. Ni samoumevno, da imamo na pipi toplo vodo. Prav tako ni samoumevno, da se lahko mirnega srca sprehodimo po mestu. Ni samoumevno, da nas zdravniki ne bodo pustili umreti na ulici. Ni samoumevno, da je šolstvo pri nas tako dostopno. Tudi ne, da živimo v času, ko se police v trgovini šibijo pod obiljem.
Še sanja se nam ne, kaj vse imamo
Večini nam ni treba izbirati, če bomo danes imeli zajtrk ali večerjo. Običajno nam je to dano in ni nobenega ali-ali. Bodimo ljudje in znajmo prepoznavati tako blagoslove kot tegobe. Nekateri imajo probleme, ki so veliko večji od dejstva, da prihaja zima. Da si bil letos “samo” en teden na morju. Ali tega, da moraš v službi narediti, kar ti je naročil šef.
Seveda je tudi na vse zapisano mogoče oporekati. Ker prepričanega običajno ne gre več prepričati. Morda pa se le kam zasidra. In morda Muca Maca kdaj tudi po prekratkem spancu (in morda celo na ponedeljek, če obstajajo mačje službe) reče “Pravzaprav sem kar super, hvala”.
Opomba avtorja: Zapis ni nikakršna kritika odličnega lika iz knjige Kajetana Koviča. Poslušajte čudovite melodije z Neco Falk in užijte dan, ker je lep.