Pa je prišel tudi ta dan. Gospodična “volitve so državljanska pravica in dolžnost” bo prvič pojedla svoje besede. Tokrat referendum namreč bojkotiram tudi jaz.
Sploh me ne zanima, o čem se zares gre. Ne kdo ga je predlagal in ne komu bi prinesel koristi. Vem, da gre za neke umetniške dodatke penzijam, in vem, da gre za peščico ljudi, saj umetniških veleumov menda ni na tisoče.
In za to se razpiše referendum, ki bo stal stotisoče evrov. Ker se naša junaška zasedba v parlamentu o takih stvareh ne uspe dogovoriti. Morda zato, ker polovico časa polovice sploh ni. Morda, ker se drugo polovico tega časa med seboj pričkajo. Prav zagotovo pa zato, ker spet vse smrdi po večni polarizaciji; si levi ali desni? Si z nami ali z njimi? Si za otroke ali si njihov? Si za omejevanje pitne vode ali si naš? Si umetniki zaslužijo dodatke ali ne?
In tako ugasne še najsvetlejša mladostna vnema
Slovenski prostor je prenasičen s podlimi igrami in javnim cirkusom. Plakati z obrazi politikov, natolcevanje starejših, zbiranje podpisov zmeraj pod nekim plemenitim namenom, vzadaj pa seveda smrdljiva politična agenda.
Vem, da so to utopične sanje, a si ne morem pomagati, da se ne bi vprašala, kam vse bi lahko usmerili ta denar. Koliko ljudi ga potrebuje? Koliko denarja mesečno vlagamo v plače poslancev, da bi se take stvari odločali sami? V najboljše ljudstva, seveda.
Razumem, da so referendumi eden izmed stebrov demokracije. A vendar se o vsaki pasji figi ne rabimo odločati vsi. Sploh pa ne, ko gre za peščico. In razumem tudi to, da je za razpis referenduma potrebno zbrati nekaj podpisov – seveda si ga ni kdo namislil kar čez noč. A kako zelo težko je zbrati nekaj sto podpisov? Podpiši naš referendum in prejmi kulico! Smo že tam – naplahtani upokojenci in tisti, ki pod simbolom slovenske zastave verjamejo, da delajo v dobro naše države.
Vse lepo in prav, a ni vse zlato, kar se sveti
Prav tako pa ni vse gnoj, kar smrdi. Preberite kdaj še kaj druga kot politične gonje ali se prijavite se na maile kakega društva, mogoče Humanitarčka. Da se bo videlo, kaj so resnične stiske upokojencev, ki jedo pasje konzerve in spijo na mrzlem. Naj gre kakšen cekinček in nedeljska misel raje tja.
Jaz tega prepiranja v peskovniku ne bom podpirala. Tokrat ne. Vsa čast zaslužnim umetnikom, nikomur nisem favš pohvale ali nagrade – a ta pasja procesija mene ne bo videla.
Raje kuham govejo župico, grem k maši, berem knjigo, pijem kavo ali pa morda gledam v strop. Vse od tega bo me bolj pomirjalo, kot gnev, ki ga čutim ob tej cirkuški predstavi. Pa lepo nedeljo vsem, kjerkoli že boste.