Politično bi lahko počakala še nekaj dni in o odličnosti naših letošnjih predstavnikov na Evroviziji presojala, ko bodo rezultati že znani. Pa ne bom. Ker bi s tem pokazala, da v njih ne verjamem.
Če bi bili glasbeni dogodki prostori v hiši, dobro vemo, kateri prostor bi bila Pesem Evrovizije. In velika verjetnost je, da bo Evrovizija 2023 sledila vzoru preteklih let.
Aaaaaampak …
… to ne pomeni, da ne rabimo spodbujati naših fantov. Seveda nam ni prav, da so bili Joker Out na pompozno tekmovanje letos uvrščeni kar brez predhodnih predizborov. A nam hkrati nikoli tudi ni bilo prav, ko smo zapravljali denar za Emo. Tako da – whatever. Zdaj smo, ki smo. Naši so v preteklih tednih že pridno prepotovali Evropo, se družili z ostalimi nastopajočimi, gradili svoj mednarodni renome in zastopali našo državo. Naslednji teden pa sledi še prva velika preizkušnja – prvi večer predizborov.
Večini je Evrovizija sicer malce prenakičkano zbiranje za buzije, a težko je zanikati veselje ob ogledu vsega, s čimer bo Evropa postregla tokrat. Že dolgo nihče ni presegel Ruslane, Lordov ali Alexandra Rybaka, je pa ta šov vedno znova zabavno pogledati. Vsaj za nekaj minut. Letos pa moram priznati, da me iskreno zanima, s čim se bodo predstavile evropske države (in sovpadajoči priskledniki).
In iskreno mislim, da fantje iz Joker Out obetajo
Kdaj nam bo uspelo, če ne letos? V Liverpool pošiljamo mlado skupino, ki se je v preteklih letih lepo razvijala in razvila do točke, ko je jasno, da jih že (glasno) kliče tujina. Nekomu so všeč, nekomu drugemu spet ne, dejstvo pa je, da se jih na veliko posluša, da so strašno simpatični in da ne špilajo kar nekam tja v tri dni.
Jaz jim zelo, zelo, zelo dolgo nisem dala priložnosti. Ker so se mi zdeli kot kaki dosadni boy band, ki samo igra na strune krepko v tem tisočletju rojenih in od zgodnjenajstniških hormonov ponorelih deklet. Potem pa sem imela priliko, da z Bojanom in Juretom iz skupine opravim intervju.
In sem ugotovila, da sta fanta izjemno prizemljena, prijazna in predvsem normalna. In to precej bolj od koga, ki ne dosega uspehov njihovega kova. Da ne omenjam njune simpatičnosti, dostopnosti in sproščenosti. In še več (in na koncu dneva glasbeno tudi bolj pomembno) – ko sem jih preposlušala, sem ugotovila, da njihova besedila niso niti najmanj tretjerazredna, kot bi to pripisala boy bandu moje domišljije.
Kar zna Bojan Cvjetićanin ustvariti z meni tako ljubim slovenskim jezikom, je na čase na meji neverjetnega. Na meji poezije. Čez mejo fantazije. In to take, res zelo dobre poezije. In ta lep jezik bo prihodnji teden odzvanjal tudi v Liverpoolu.
Bravo, fantje, meni ste že zdaj zmagali. Evrovizijske zmage – roko na srce – verjetno ne bo, vas bo pa slišal širni svet. In pod našo zastavo se bo (ponovno – roko na srce) končno spet pokazalo nekaj resnično hvale vrednega.
Bravo, bravo, bravo
Zavrtimo si izvrstno Carpe Diem, katero drugo pesem Joker Outov, morda se vrnimo k edini zmagi naše (takrat skupne) države, Rock me iz leta 1989 aaaali pa preprosto prisluhnimo absolutni zmagovalki in večni klasiki ESC-ja – Abbi.
Karkoli od tega že – Pesem Evrovizije je prav simpatično tekmovanje, ki je rodilo (in še rojeva) marsikaj lepega. In eno je sigurno – ne glede na to, s čimer postreže letošnja britanska kuhinja, bo to samo še ena odskočna deska za izjemno perspektivno in simpatično peterico. Srečno v Liverpoolu, morda pa bogovi glasbe tokrat postrežejo s kakšnim presenečenjem.