Že nekaj tednov premlevam in premišljujem, če res ne morem preko svoje bojazni pred novim in drugačnim. Če morda postajam nergačica prve klase, moj najljubši hobi pa moraliziranje modernega? Ja, mogoče. Ampak čutim, da je to potrebno napisat. Ker (zaenkrat) menda še lahko razmišljamo s svojo glavo.
Vsaj malo, vsaj včasih …
Na vsakem vogalu nam vsiljujejo preklemanski AI. Tako preklemanski in tuj, da smo za svojega vzeli že angleško okrajšavo. Artificial intelligence, umetna inteligenca ali kako že.
Želiš organizirati piknik? Uporabi AI. Napisati objavo na Linkedinu? AI. Opremljaš stanovanje? Piješ kavo? Iz nje šlogaš? Razmišljaš, katero stranko bi volil? Vse je AI.
Do tega, da je eden izmed večjih trgovcev celo objavil prvo video reklamo, ki jo je v celoti izdelala umetna inteligenca. V njej promovirajo sveže (posledično verjetno tudi lokalno), na posnetkih pa računalniško narejena jabolka, ki se ob stiku z roko skoraj stopijo, umetno ustvarjene ribe in plastične ptice. Mmm, diši po svežem, lokalnem, naravnem in predvsem slovenskem.
Da gre za inovativnost in iskanje sodobnih rešitev. Še huje – da AI postaja del kulture.
Čigave, se vprašam?
Da potrošnika, uporabnika, človeka, ki jim daje kruh, cenijo tako malo, da mu pod pretvezo modernosti ponudijo umetne podobe? Ko je za pokazat toliko lepega in resničnega. Je prišlo tako daleč, da je za angažiranje kupcev preveč celo posneti normalno reklamo?
Ne želim ničesar umetnega, da mi splanira piknik. Ne želim da mi računalnik šloga in še najmanj želim gledat umetno zgenerirane posnetke, ki manipulirajo s tistimi, ki tovrstne tehnologije ne prepoznajo. Bog ve, kdaj bo ta postala tako dobra, da bodo jo z gotovostjo prepoznali le redki.
Skozi zvijače nas hočejo zvabit, da se podarimo na pladnju. Omrežja želijo naše obraze, da se bodo na njih učile. Če tega ne želiš, moraš samo konkretno prebrskat in premagati labirint nastavitev pretkane multimilijonarske korporacije in označiti, da izjemoma ne želiš, da bi se na tebi učili roboti.
Pa četudi ne verjameš v zarote robotskega prevzemanja sveta, se vprašaš – čemu to služi? Nas ekrani delajo take debile, da brez njih ne bomo znali izračunat, koliko čevapov rabimo? Bodo naši otroci ekrane spraševali kdaj so lačni, kdaj odzdravit sočloveku ali, Bog ne daj, kdaj tja kamor še cesar gre sam?
Pa bom pustila vso vsiljevanje ostalih sort tehnologije za kdaj drugič. Recimo, kako se starejše namerno izolira s “skeniraj za dodatni popust” ali “mar ne veste, da zdravnica ne odgovarja na klice ali maile, temveč deluje samo preko aplikacije tiste in one“, ne najdemo pa moči ali sredstev, da bi digitalizacijo uporabili kot dodatno orodje in pomagalo. Prevelikokrat samo kot dodatni vzvod kapitalizma. Prava inovativnost in občudovanja vreden napredek.
Ker pa se piknikom še ne bomo odpovedali …
… naslednjo soboto, prosim, sami izračunajte koliko čevapčičev bo potrebnih. Nekje med 15 in 30 dek na osebo, odvisno od profila jedcev. Spet ni taka matematika. Če kaj ostane, pa bo tudi za naslednji dan še dobro. Četudi kakšen vir tehnologije kje pravi drugače.