Za vikend je napovedan Kros za Puklovo roko (dan norcev, ki se podijo po mešanici snega in blata) in brat mi reče, da bi bilo treba napisati nekaj o gospodu, za katerega se norci še danes mečejo po tej pohorski brozgi. Jože Pukl. Nam poznan kot dedi. Odpravim se k babici in skupaj spesniva tole zgodbo. No, čisto resnično pripoved o njegovem bogatem življenju. Pa je to samo en majhen drobec. Pisali bi lahko še spise.
Prav, ko se je Evropa veselila …
9. maja 1945 se je spremenil tok njegovega življenja, saj mu je med igro na igrišču šole na Žolgarjevi ulici v roki eksplodirala vžigalna vrvica, pri čemer je izgubil spodnji del leve roke.
Kmalu za tem je s sorojenci iz prvega zakona ostal prepuščen samemu sebi in prihodnja leta preživel v rejništvu in po kmetijah, kasneje pa tudi v domu.
Že s petnajstimi leti se je osamosvojil in zaposlil.
Najprej je delal v Mariborski tiskarni, kasneje pa pri Gradisu. Leta 1971 se je poročil s svojo Florjano in začel zidati svojo hišico na bregu limbuške doline. V družinski sreči je užival s tremi dekleti. Hčerki Simona in Nataša sta mu podarili 5 vnukov, za časa svojega življenja pa je dočakal tudi prvo pravnukinjo. Vnuki so mu bili v posebno veselje, čeprav (na dedijevo veliko žalost) nihče od njih ni smučal.
Zadnjih dvajset let delovne dobe je preživel v Nuklearni elektrarni Krško.
Še v času, ko je delovnike preživljal v Krškem, je ob vikendih delal na pohorskih smučiščih, ob pokoju pa se je pridružil tudi Športnemu centru Pohorje in tam sodeloval pri mnogih projektih, kot je bila gradnja hotela Arena, in večletna organizacija Zlate lisice, pri kateri je aktivno sodeloval do svojega 79. leta. Umrl je 6. decembra 2020, na njegovo aktivno delovanje pod Pohorjem pa še danes spominja Kros za Puklovo roko.
Jože Pukl je pod Pohorje brez prestanka hodil tudi pod uradnem prenehanju svojega dela, na “njegovem” Snežnem stadionu pa bi še zdaj lahko rekli, da odmevata njegov globok glas in prešeren smeh. Tam si ga velikokrat prej slišal, kot videl. S svojo odločnostjo in posebnim karakterjem komu kdaj ni bil po godu, v spominu sodelavcev pa je zapisan kot pošten in dobrovoljen sodelavec, mnogim znan kot “gospodar terena”. Pohorje je Jože Pukl imel rad in poznal vsak njegov kamen.
Izguba roke je Jožeta Pukla samo ojačala in mu dala dodatno voljo, da je počel vse kot moški z dvema rokama – velikokrat še več.
Da ni imel roke, sem v resnici opazila samo, ko me je denimo prosil, da mu odprem pas ure. Ker dediju sicer ni bilo nič nemogoče ali težko. In s to voljo je iz skorajšnjega niča ustvaril toliko. Tudi vse nas. Njegove zanamce, ki se z radostjo spominjamo velikega in toplega človeka. Vedno na hece, iskrivih, nagajivih in predvsem toplih modrih oči. Takšen nas gledaš iz slik in takšen si v naših mislih. Na tvojem bregu zdaj uživamo mladi. Dedi, hvala.