Opis slike: med korono so delali vsako minuto, ko se je dalo. Zdaj bi jim spet radi postavljali pogoje. Vzrok? Neznan? (Foto: Dibl)
V Večeru zjutraj berem, da želi mestna občina Maribor najemnikom občinskih lokalov v centru mesta (zelo znatno) povišati najemnine. Ob tem pravijo, da jih seveda ne bodo povišali na silo, saj za to nimajo pravne podlage. Lahko pa ob nesprejetju kompromisa z najemniki pogodbe seveda odpovejo.
Ali pa to storijo recimo, če pride nekdo (pravijo hipotetično) z boljšimi idejami (beri: več denarja). Tudi takrat lahko sedanjim najemnikom baje pomahajo v slovo.
Denimo najemnikom, ki so Poštno ulico (ulico duhov, na kateri je še ne zelo dolgo nazaj bilo vozišče) spremenili v edini živi konec mesta. Pa sem zadnja, ki bi hotela kritizirati Maribor, ampak so dejstva le dejstva. Ko se konča Festival Lent in v mestu iščeš preostale žive duše, jih najdeš skorajda samo na Poštni.
Zdaj pa so spet zadišali dinarčki in bi se nekaj uničlo
Če kdo mene vpraša, bi občine morale delovati v interes svojih prebivalcev. Se pravi biti tukaj za to, da podprejo svoje ljudi in vse, ki želijo razvijati mesto. Pa če ga zavestno želijo ali ne želijo, mestu (recimo gostinci) posledično dodajajo neskončno dodano vrednost. In imajo lahko zaradi mene taki tudi 100 jurjev čistega na mesec. Saj so si ga zaslužili.
Malo pretiravam, ampak zakaj bi za dobro delo bili poplačani s prstom v rit? Uredil si lokale, privabil ljudi, naredil zgodbo in oživil del mestnega jedra. Zdaj pa se lepo je*i?
“Gosposka mater si ozka” nikoli več?
Včasih se je po mestnih ulicah drenjalo ljudi, da si se po Gosposki baje prebil samo z voljnimi komolci. Danes se šihti končajo, mi gremo lepo domov, v mesto zaluta kaki turist ali dva, lokali se zaprejo in lahko noč.
Kaka žalost
Pretekli teden je (Z)mešan festival gostil en ultra kul ansambel iz Gorenjske, Smetnaki. In fantje iz benda so se po vseh obiskih naše prestolnice imeli končno čas sprehoditi po starem mestnem jedru. In kaj so komentirali? Da je mesto sicer strašno lepo in prostorno, deluje pa kot da se je pri njegovem razvoju nekaj resno, resno zataknilo. Kot da je šlo kaj narobe.
Da je to prva stvar, ki se jo reče za naše drugo največje mesto, ni nič druga kot samo žalostno. Ne da fantje ne bi česa pohvalili, se pa tale opazka zareže kar globoko v srce vsakega, ki mu je dejansko mar za mesto. Imamo čudovito arhitekturo, prostorne ulice, prelestne trge, krasne parke, očarljivo naravo in še in še in še. Pa stvari samevajo. In bi se gospodje na občini z najemninami radi primerjali z Ljubljano.
Včasih se je reklo, da se iz prestolnice do nas ne vidi prek Trojan. Zdaj pa se ne vidi prek dreves pri Maistrovem spomeniku.
Ideja? Gremo vsi na socko pa bomo deležni še najmanj kritik družbe.
Ampak ker smo neomajni in nam delo vseeno ne smrdi …
Eden izmed gostincev pravi, da bo v primeru neuspešnega dogovora lokal vrnil v stanju, v katerem ga je vzel v najem. Pa se spet vrnemo na točko 0. Takrat naj pride novi, ki bo spet zavrtel kolo večletnega urejanja in truda. Morda pa pride kak vlagatelj iz vzhoda. Tem radi damo, vse kar imamo. In ko so v igri milijončki, se stvari tudi na hitro uredijo. Na hitro ali pač nikoli.
Poštna kot kavboj, ki jaha proti sončnemu vzhodu – ali morda zahodu?
