Vse kaže na to, da bo Zlata lisica (dokončno?) pobegnila izpod domačega pohorskega hriba. Mednarodna smučarska zveza se te dni bojda druži v obmorskem Dubrovniku, njihov pogled pa seže samo do Kranjske Gore.
Odločitev naj še ne bi bila dokončna, pa vendar jo podpira tudi Smučarska zveza Slovenije. Je lisičke res škoda uvrstiti v Maribor samo zavoljo tradicije, tekmovanje svetovnega prvenstva pa na koncu zaradi neprimernih pogojev vseeno prenesti drugam?
Pravijo, da se proge pri nas ne da (ne splača?) dvigniti višje, ker je pri Lukeju baje preveč ravno. Ne vem, če moj osnovnošolski spomin kje tam gori res beleži trudni nogi prijaznejši teren, smiselnosti tako velike športne odločitve pa sama sicer ne upam komentirati.
Je pa Zlata lisica v odhajanju prav zares žalostna
Sicer ne bi šla prav daleč – navsezadnje bi ostala na rodni grudi – še vedno pa lisičke ostajajo štajerske. Leta 1964, ko je Zlata lisica potekala prvič, je verjetno izgledala precej drugače kot zadnja leta, težko pa je zanikati, da vsa ta desetletja ni sooblikovala zgodbe Maribora. Ali najmanj – mariborskega športa.
Slaba kupčija – zdaj smo dobili OFEM, izgubili pa bomo lisico
Hec hec. Zlata lisica je v Maribor vsako (no, bolj ali manj) vsako leto pripeljala na desetine vrhunskih športnic, športnih ekip, podpornikov in navdušencev. V štajerski prestolnici je za vsaj en vikend sprožila romanje proti Snežnemu stadionu in pred male ekrane privabila gledalce Slovenije in širnega sveta.
Pa kaj še?
Zlata lisica je pomenila tudi marsikaj drugega. Mnogim mladim je recimo predstavljala prvo delo na velikem dogodku. Številni SŠGT-jevci smo tam na primer prvič izkusili, kaj pomenita gostinstvo in turizem v praksi. Mnogi so Maribor v preteklih letih obiskali izrecno zaradi tekem. In tako naprej.
Kaj pa je Zlata lisica pomenila meni?
Res je, da sem z druščino srednješolskih sošolcev na lisici pištek/bištek/beštek/pribor polirala tudi sama, tam sem se denimo tudi slikala z Alfijem Nipičem, se mi je pa ta veseli praznik športa v spomin vtisnil nekoliko drugače.
Pri lisici je, odkar pomnim, sodeloval tudi moj dedi – Jože Pukl, poznan kot marsikaj dobrega in velikega. V kontekstu Pohorja med drugim kot gospodar Snežnega stadiona. Kakšno spoštovanje je užival pod Pohorjem sem sama uspela doživeti samo nekajkrat v času teh zimskih vikendov, sem pa sadove uspešnih lisic najbolj občutila, ko nam je dedi prinesel umetelno izrezljane lubenice, otroku pregrešno dobre in luksuzne čokolade in nebroj takšnega in drugačnega mercha.
Babica ima recimo še zdaj nekje modno nagačeno lisico, kje se še skriva kakšna steklenica vina Stare trte, jaz pa se prav tako še spominjam ponosne navihanosti, ko sem z dedijem po stadionu lahko paradirala kot prava snežna princeska.
Mogoče pa se v resnici sploh ne gre toliko za vreme, podnebne razmere ali politične zdrahe. Mogoče Zlate lisice pač ne more biti brez našega dedija.
