Vse lepo in prav, športniki kažejo svoje veščine, znanja in spretnosti, na katerih so delali leta in desetletja. Iskrene čestitke tistim z železnimi voljami in odličnimi sposobnostmi, predvsem našim junakom. Ali zlata medalja ali 7. mesto, tovrsten dosežek na takšnem tekmovanju vsekakor ostaja časten. Nepovezano z našimi asi pa se človek vpraša, kaj te Olimpijske igre dejansko predstavljajo.
Da so oglasni pano neke umetno progresivne propagande, je jasno od samega začetka, ko je začetek iger otvorila ceremonija, ki ji do zdaj (hvala Bogu) ni bilo para. Da program ni bil popoln fiasko, so poskrbele redke točke večera, ob pogledu na večino programa pa si se lahko resno vprašal, za koga je to karkoli vrednega snemanja.
Pa bi si človek mislil, da smo na Evroviziji videli že vse …
Neko naključno skakanje po odru, precej daleč od kake plesne umetnosti, kot češnja na vrhu tortice pa seveda kolobocija vsega, kar na potnem listu označi “spol: ne želim povedati”. Norčevanje iz osrednje evropske vere in naših vrednot. In ja, naših vrednot sodobne evropske civilizacije in tudi ja, krščanstvo je naša osrednja evropska vera, četudi je pred njo bilo marsikaj poganskih sort.
Ni bilo dovolj, da je večina nastopajočih bila, najlepše rečeno, daleč od umetnosti, v to so morali vključiti še na modro pobarvane vesoljce in popačeno sceno zadnje Kristusove večerje.
Potem pa promovirajo enakost
Medtem, ko na odru skorajda ne moreš videti “normalne” ženske, promovirajo, da so letošnje igre najbolj napredne doslej, ker kar polovico tekmovalcev predstavljajo ženske. Pa je glavni štos to, da vse sploh niso ženske. Nikogar ne bi smelo motiti, da odrasla oseba spremeni spol, je pa eno, da spremeniš spol in si trans tisto ali ono, drugo pa je, da nekdo, rojen kot moški oz. z moško-prevladujočimi predispozicijami (osebek z moškimi predispozicijami torej) v ringu tekmuje z žensko (ki je bila rojena kot ženska in je torej ženska).
To ni enakost, to je propaganda
Bolj slaba enakost, gre bolj za neko napredno verzijo inkluzivnosti in tega, da je lahko vsak, kar hoče biti. Danes eno, jutri drugo, vse se da, ker je zavračanje česa takega pač nestrpnost. Edino, ko rečeš, da si ženska in ponosna na to, da si. To je zdaj skoraj prepovedano. Ker je lahko vsak drugi isto ženska kot ti, če se tako odloči.
Pri nas se te norosti zaenkrat še dogajajo v manjšem obsegu, ampak se brez dvoma tudi sem bližajo s pospešeno hitrostjo, saj po stari navadi samo čakamo, kateri najnovejši trend bomo pobrali od bolj naprednih.
Slabo mi postane, ko na anketi vidim 20 možnosti za spol. Še bolj, ko nam neki navidezni bojevniki odvzemajo pravice pod pretvezo inkluzivnosti. S tem, ko se pravice daje vsem novostim, se jih jemlje nam. Ponavadi ženskam.
V Franciji lahko zdaj recimo med ženskami tekmujejo moški, četudi so fiziološke razlike med nami vidne iz vesolja. Isti čas pa francoske tekmovalke recimo ne smejo tekmovati, pokrite s hijabi. Eni izmed tekmovalk so menda celo prepovedali sodelovanje na otvoritveni ceremoniji, ker je na njej želela nositi hijab. Šolski primer, da se ne promovira nobene enakosti. Samo zmanjšuje pomen ženske, ki ne rabi nobenega “ne želim odgovoriti” in je ob nagovarjanju užaljena samo, če se nekdo zmoti med “gospa” in “gospodična”.
Pa da o dvojnih standardih tega, kdo lahko sodeluje in kdo ne, sploh ne govorimo … Ideja Olimpijskih iger se zdi skorajda pozabljena. Do te mere bizarnosti, da se ukvarjamo z vsem drugim, kot z dejstvom, da niti v teh, nekoč svetih dneh, na toliko koncih sveta ne utihnejo zvoki orožja.
A kaj nam bo to – če nam kruha in iger na tem koncu sveta še ne manjka?