Jutri, 13. maja, neki aktivisti vabijo na Grajski trg, da bi skupaj marširali za “življenje”. Ker je kakršnakoli prekinitev življenja, ki ni po Božji volji, bogoskrunstvo. Ob tem pa se je potrebno spomniti, da se pravice enega končajo, kjer se začnejo pravice drugega. Hkrati, da pravica nekaj-milimetrskega zarodka ne premaga pravice odrasle ženske. Da je seveda žalostno, da ljudem včasih ni do otrok ali živijo v okoliščinah, ko jih preprosto ne morejo donositi in vzgojiti. Pa to ne spremeni dejstva, da v to mi ne smemo posegati. Ob tem pa naj spomnim še na to, da je čas, da Božje ime nehamo izkoriščati pod pretvezo vsake možne desničarske propagande.
Gre za skrajno gibanje. Ki je s seboj spet potegnilo Cerkev. Ker sem samo preko tega kanala tudi izvedela za dotičen dogodek. Pohod za življenje so (kot marsikatero drugo desničarsko pasjo parado) seveda promovirali pri maši. Kjer so delili tudi letake. Če te ni, manjkaš – in podobne fore.
Moje osebno mnenje pravi, da mora biti odločitev za splav prepuščena ženski, ki nosi otroka (zarodek?) v vprašanju.
Seveda se vsak odloča po svoji vesti in splava ne moremo enačiti z umorom, ker to ni. Če ženska ve, da splava ne bi bila pripravljena narediti, je to njena odločitev. In hkrati – če ženska ve, da otroka ne bo rodila v situacijo, kjer bi ga lahko vzgojila, je to ponovno njena odločitev. In v njo mi preprosto ne smemo posegati.
Absolutno se strinjam, da je vsak otrok blagoslov, in da o življenju nekoga ne bi smel nikoli odločati nihče drug, ampak si upam verjeti, da je splav marsikomu izhod v sili. Izhod, ki reši pred še bolj nesrečnim izidom. Koliko ljudi ima otroke pa jim za njim – povsem po domače rečeno – dol visi? Koliko otrok zraste v travmatizirane odrasle po nesrečnem naključju, da so se “zgodili” po nesreči? To seveda ni mus, je pa zagotovo prej pravilo kot izjema.
In da se sploh ne spuščamo v to, kakšne posledice ima legalna prepoved splava. Vsi vemo, da se potrebe po splavu ne bi zmanjšale – ženske bi bile samo prisiljene v izbiro mnogo nevarnejših alternativ. In spet me potegnemo ta kratko.
To pa seveda ni vse, za kar se gre pri življenju
Potem še pravica do odločanja o evtanaziji. Pri vsaki taki situaciji se odpre neki javni diskurz, pri katerem so vsi bolj sveti od papeža. Seveda si nihče ne želi, da bi ljudi legalno fentavali kar vse povprek, ampak se o tem niti ne pogovarjamo. Gre izključno in samo za to, da bi na smrt bolnim, v grozljivih mukah trpečim ljudem ponudili dostojen zaključek življenja. In če bi o tem (in zagotovo bi) presodila stroka, je to odločitev, v katero (ponovno) nimamo pravice posegati.
Pa ne rečem, da ne gre za grozljivo resno stvar
Seveda se je ob tem potrebno vprašati kdo bi tovrstne posege izvajal, kako, kje, pod kakšnimi pogoji in vse ostalo. Ampak z nekim dretjem po ulici ne prihajamo niti približno bližje rešitvi. Verjetno noben od jutri deročih še ni spoznal (skorajšnje) mame v stiski. Morda ženske, ki je bila posiljena. Kronično bolane ali ostarele osebe, ki moli, da bi jo Bog vzel k sebi. Pa je ne vzame. Taki osebi bi evtanazija recimo pomenila odrešitev.
Potem pa se v ta šmorn seveda podaja še Cerkev
Namerno Cerkev z veliko. Ker vera s tem nima nobene veze. Ko sem pred leti pri maši slišala, da je župnik vabil k temu, da se na volitvah obkroži skrajno desno stranko, se mi je začel obračat želodec. Zdaj se isto dogaja s to pro-življenjsko propagando. Koliko stvari bolj uničuje življenje, kot omenjeni zdravstveni posegi? Koliko stvari bolj ruši vrednote vere, ki jo je učil Jezus?
Vse se da lepo naprtiti Božji volji, dokler to nekomu paše. Dokler se ni treba pogledati v ogledalo in se vprašati, če res živiš po Božjih načelih ali jih samo izrabljaš, da bi upravičil, kako od tebe smrdi po gnojški.
Sveto pismo uči čudovite stvari in vera nudi krasna vodila za sodobno življenje. Ob vsem tem cirkusu pa si želim da se še tako okamenela institucija, kot je Cerkev, kmalu spet približa Jezusovim navdihujočim naukom in cerkveno občestvo usmeri na pravo pot. Ker se gre pri veri za ljubezen, ne za obsojanje.
Pa ti, že veš kje boš jutri?
Prijazno pozivam, da se jutri posvetite dejavnostim, ki dejansko častijo življenje. Posvetite se sebi in svojim dragim, komu pomagajte, rešite mimoidočega deževnika, morda celo preberite kaj iz Svetega pisma.
Življenje je še kako sveto – in naj vam bo najbolj sveto vaše življenje, v katerega imate pravico posegati.
“Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?” – Rimljanom (8, 31). Sem kar prepričana, da je Bog za ljubezen. Tako, brez neke bolane propagande. Pa lep vikend.