Prejšnji teden smo s sodelavkami nadele roza oblačila in se odpravile na premiero novega Barbie filma. Kakšna poslastica! Kar težko sem verjela na kako normalen in razumljiv način je Greta Gerwig predstavila položaj ženske v moderni družbi. In to skozi namišljeno plastično lutko. Ker so barbike preprosto pač hude. In to veliko bolj, kot bi jim pripisali.
V osnovi gre zgodba filma nekako tako. V Barbie Landu živijo barbike in keni. Barbike so samostojne ženske, ki so na vseh pomembnejših pozicijah – imamo barbie predsednico, barbie političarke, barbie odvetnice in tako dalje, keni pa so nekoliko postranskega pomena. So sicer tam, na prvi pogled pa ne služijo nekemu res hudo definiranem namenu. Če pogledamo malo natančneje, vseeno vidimo, da imajo tudi oni mesto v svetu barbik – so cenjeni, občudovani in spoštovani. Ampak pač nekoliko manj v spotlightu kot barbike. Vse to pa se spremeni, ko osrednja barbie Barbie več ni popolna – in po odgovore na njena ploska stopala in novonastali celulit se odpravi v resničen svet. Z njo pa gre tudi Ken, ki ugotovi, da je v resničnem svetu vse nekako obratno. Svetu vladajo moški in konji. In z (doslej nepoznano) idejo patriarhije se Ken vrne v Barbie Land in vse obrne na glavo.
In tukaj se začne razmišljanje o sporočilnosti filma
Kaj se zgodi, si poglejte sami – razplet zgodbe morda niti ni toliko pomemben kot sama sporočila skozi dogajanje, pa vendar. Definitivno je film za pogledat in za razmislit. Četudi se vse naokoli slišijo glasne kritike, kako so ljudje razočarani, kako gre za potrato denarja, kako je film beden in tako dalje in tako naprej. Ampak dragi moji, ne da bi bil film beden. Filma preprosto niste razumeli.
Kot bizaren je morda dojet prav zato, ker postavlja ogledalo naši družbi. Na eni strani, ker smo ravno ženske tiste, ki postavljamo visoke kriterije, kakšna mora biti druga ženska, na drugi strani pa zaradi moških, ki se kar tresejo za svoj položaj v družbi. Nobena vam noče odvzet vašega stoletja dolgega staleža najmočnejše osebe na planetu, hočemo samo, da se nas neha dojemat kot neke tretjerazredne (sicer zelo lepe) kobile za razplod.
Če hočeš ali nočeš – obstaja med nami še vedno miljavžnt razlik. Vsak, ki v kakem lokalnem pajzlu presedi vsaj pol ure, sliši odnos, ki ga vaški pijančki gojijo do ženske natakarice. Pa če je simpatična, mala, velika, drobna ali ogromna. Vedno je videna kot neki objekt in tisto, na čemer si spočiješ oči in potešiš žejo. Seveda pa je to le najbolj primitivna oblika dojemanja ženskega položaja v družbi. Podcenjevanje in obsojanje najdemo na povsem vseh nivojih – od tega, koliko se katera lahko kje postavi za sebe, koliko smo lahko glasne brez da bi bile histerične in ne-materinske, kako se lahko oblečemo, da ne izzivamo, koliko pijač nam lahko moški plača brez da smo mu kaj dolžne in tako naprej.
To so pač dejstva. Ki jih Barbie film čudovito prikaže
“I am a man without power. Does that make me a woman?” – Sem moški brez moči. Me to naredi žensko? Položaj ženske so v svojem jeziku recimo lepo že opredelili naši južni bratje. Človek in žena. Me smo od nekdaj žene – tiste za štedilnikom, urejene (ampak ne pretirano) in prijetna družba, ki seveda ve kdaj ima predolg jezik.
Zadnje čase pa se več ne želimo omejevati na te že zaprašene okvirje. Jaz bi bila kar vse, kar hočem biti. In kot je rekla Barbie, nočemo več biti ideje, ampak tiste, ki se idej spomnijo. Tako da ja – mislim, da bom film šla pogledat še enkrat.
In tudi tokrat bom oblekla nekaj roza. Tako, iz inata. Ker smo me, ko se zberemo v 50 odtenkih roza cringe in čudne, fantje pa se lahko zbirajo v svojih nogometnih dresih in klubskih majicah pa je ta otroška strast toliko bolj normalna in sprejemljiva. Hecen svet. Pa vendar vedno bolj naš.