Večina pogovorov z mojimi sovrstniki običajno pride do točke, ko se (vsaj bežno) dotaknemo tegob, ki nas pestijo zdaj, ko smo starejši. Oziroma natančneje – mi rečemo “stari”.
Ker je res, da večdnevne karavane žganja več niso možne, neprespane noči so le še bežen spomin, gužvanje v nabiti Štukovi dvorani želja nekih pozabljenih dni, petnajst minut na klimi pa danes že resna grožnja za heksnšus. Ali vsaj prehlad. In kar mi nekoč ni naredila mešanica slive in pomaranče, mi danes naredita polovica velikih kokic in pol litra kokakole.
A zdaj je vse drugače. Prvič v življenju sem doživela heksnšus, prvič nimam volje do neskončnih vsakodnevnih pijačkanj, prav tako pa me prepita noč hudo tepe še vsaj dva dni.
Pa sem vseeno taaaaakoooo vesela, da se staram
Ko smo bili študenti, nam res ni manjkalo čisto, čisto nič. Še denarja je običajno bilo kar na pretek. Ko pogledam za nazaj, pa se mi vseeno zdi, da mogoče vsega ne bi še enkrat ponovila. Morda z današnjim znanjem, videnji in vrednotami. Na vrat na nos v naivno študentstvo pa menda spet ne.
Pa ne, da me vsi ti dnevi, večeri in noči niso pripeljali točno sem, kamor sem morala prit, a me ob misli na nenehno žuranje, brezskrbno lutanje in preležane popoldneve nič kaj ne vleče tja nazaj.
Tja, v neko brežiško študentsko sobo. Tja me zdaj vlečejo spomini in takrat stkane vezi. Da pa se zdaj vrnem v tisti mindset? Kaj pa vem, če bi še znala …
Ali to pomeni, da sem uradno postala bedna?
Nekoč srce zabave, danes pa zabavo izbiram zgolj še selektivno in po premisleku. Ker so zdaj pomembnejše neke druge stvari. In četudi je vse toliko resneje, je po drugi strani nekoliko lažje. Ne pesti te milijon različnih nepomembnih dvomov in nesigurnosti. Zdaj se ukvarjaš samo s pravimi problemi.
Sicer pogrešaš dni, ko je edina obveznost bila dvourno predavanje, si pa toliko bolj brezskrben, ko greš na dopust, in ne šteješ vsakega evra, ki ga zapraviš. Zdaj lahko ješ hobotnico v solati. In po njej še glavno jed.
Seveda v naslednjem poglavju življenja pridejo večje skrbi. Moje so zdaj sladke. Najemnina, kredit, plenice. Vse to me še čaka. In takrat bom verjetno spet razmišljala drugače.
A kakorkoli bom razmišljala – zdaj razumem, da je vsako življenjsko obdobje lepo. Pa sem šele preko prve četrtine. Ker bomo baje živeli sto let. Če bo vsaj približno tako lepo, podpišem.