V šund prilogi (nekoč manj-šund-časopisa) danes preberem, da je nakup kopalk zagotovo najbolj stresen trenutek pred počitnicami. Potem pa dve strani napotkov, kako kupiti kopalke, primerne za tvoje telo.
Pa koga to še briga? Seveda si kdaj želimo lahkotnega branja, a ne za vsako ceno. Kake izjave pa so to? Da bo neki (skoraj zagotovo) prevod iz isto cenenega angleškega šund članka narekoval, kaka se bom odpravila na plažo?
Ker bi se leta 2024 očitno še vedno morali sekirati, kaj o nas mislita Francka in Jože na plaži. Potem pa šok, ko se v ogledalo nočejo pogledat mlade punce, malo starejše (se pravi, moj letnik) pa pridno pripomorejo k pridelavi plastike na svetovnem nivoju, ker je danes lepo biti tak ali spet takšen. Odvisno od trenutnega trenda, ki nam ga pošljejo preko oceana.
Saj ne rečem, vsak naj se odloči zase, koliko ličil, koliko polnil in koliko sledenja navodilom iz članka, a ob tem se vprašam … A navsezadnje morda pozabljamo, kako blagoslovljeni smo, da so nam vse te opcije sploh odprte?
Na eni strani luksuz in prestiž z največjim problemom, kaj bo o novem avtu menil daljni sosed (ti pa na pašteti), na drugi strani pa stiska in beda.
V blišču diamantov odsev gnoja
Srhljivo blizu podobam distopijskih filmov. V Igrah lakote na eni strani denimo stradajoči rudarji 12. okrožja s Katniss na čelu, na drugi pa izprijeni, pokvarjeni, bolestno načičkani prebivalci prestolnice, tako polni vsega dobrega, da na silo bruhajo presežke hrane in se veselijo ob gledanju masakriranja “manj vrednih”.
Ob pogledu na današnjo sceno prizori iz filma izgledajo čudaško znani. Preko luže hollywoodske prireditve slavnih, za katere se ve, da so vpleteni v pedofilske, zoofilske ali vsaj korupcijske škandale, preostanek sveta pa jim ploska in občuduje, kako so vendar imenitni in modni.
Trpljenje enega seveda ne rabi pomenit trpljenja drugega, na drugi obli planeta, se pa človek vpraša – se je res potrebno ukvarjati s takimi stvarmi? Nasedati lažnemu blišču, ker je sijaj lažje gledati kot gnoj?
Vse je samo manipulacija. Iz ene strani ali druge. Kar ostane preden zvečer zapreš oči, pa je osnovno človeško dostojanstvo. Si človek ali človek?
Je pomembnejša šminka ali topel stisk roke? Ima več haska, da daš družini v stiski ali hollywoodskim izprijencem?
In predvsem – je bolje pogledati v ogledalo in si reči “mater sem dobra pa še vse štiri okončine mi služijo” ali morda brati, katere kopalke izbrati letos?