Najnovejše posodobitve Marpromovih voznih redov so marsikomu prinesle dobrododošle spremembe, mnogi pa pri vseh G-jih in P-jih ne vidimo prav veliko U-jev – uporabnosti.
Avtorji novih voznih redov (ki so po upoštevanju potreb občanov seveda izpopolnjeni do popolnosti) verjetno ne mislijo na to, da ljudje hodijo v službe in iz njih. Ko ob nekaj čez okroglo uro popoldne prideš na postajo pri Slaviji (predpostavljamo, da delamo do okrogle ure, se pravi na postaji še ne moremo biti navzoči eno minuto po koncu delovnega časa ali celo minuto pred njim), ugotoviš, da boš do prihoda marsikatere linije še imel čas spiti kako kavo.
In enako zjutraj. Tukaj ne morem trditi na primerih vseh linij (šestka je zjutraj recimo ostala prijetno učinkovita), a za primer lahko vzamemo Limbuš. Tisto “vasico”, ki to že dolgo več ni. Kmalu bodo pol milijona stale hiše v Brezuli, iz Limbuša, ki je praktično podaljšek opevanih Peker in Radvanja, pa se bo v mesto najbolje odpraviti kar peš.
Če želiš v mesto iz centra Limbuša, lahko to med tednom denimo storiš ob 6.02, 6.27, 7.02, 7.27, 8.02 in 8.37. Naslednjič nato ob 9.52, če z delom začneš super pozno, pa te čaka naslednji super termin, 11.07. (op. a.: tole je bilo zapisano pred preklopom na poletni vozni red)
Ampak zdi se, da prebivalci Limbuša:
A) ne delajo in zatorej zares redne linije ne potrebujejo ali
B) vsak vozi svoj avto, nima nikakršnih omejitev (ne starostnih, ne gibalnih, ne finančnih itd.) in lahko na cilj pride sam, brez večje pomoči.
Ali to pravi razvajen otrok v meni? Povsem možno. Kje na vasi je avtobus na 30 minut verjetno smatran za super rednega in učinkovitega. Tukaj pa se gre vendar za Limbuš. Ponovno, morda pretiravam. Seveda se pogosto lahko prilagodiš uri, a ne gre spregledati dejstva, da trenutni vozni red pač ni najprijaznejši do vseh ljudi.
Komu starejšemu (ki mora že tako ali tako premagati razdaljo do avtobusne postaje – saj se Hrastje, limbuška graba in podobno že štejejo za konec sveta), verjetno ne bo odlično, ko bo prišel na postajo in videl, da še lep čas ponj ne bo nikogar.
Ampak v tej temi še sveti žarek upanja
Pogosto se jezimo, ker avtomobili blokirajo avtobusne postaje in preprečujejo normalno ustavljanje avtobusov. Ampak ne v Limbušu! Tukaj sta postaji kot ustvarjeni za obiskovalce bližnje pekarne! Kos pice, žemljica ali morda kar točen sladoled? Park, eat and ride, da bi ob tem slišal jezno trobljenje avtobusnega šoferja bi se moral kar pošteno potruditi!
Zato – živele pekarne, živeli dnevi, ko se nam nikamor ne mudi in živel posluh za ljudi!