Po dolgih letih poraznega tempa branja (ta je bil nekaj let omejen samo na strokovno literaturo za študij, zdaj pa na besedila za službo), sem se v letu 2025 prerodila iz pepela branja in iz njega vstala kot feniks! Šalo na stran, po vseh teh knjigah bi si mislili, da bi spisala kaj boljšega … V glavnem – prebrala sem kar 75 knjig in po dolgem času mi je branje spet predstavljalo oddih, užitek, izziv, veselje, smeh, jok in vse vmes.
Največja obsesija: znamenita Freida McFadden
Mislim, da je letošnja bralna sezona (razen nepričakovano plodovitega tempa branja) najbolj presenetila z odkritjem avtorice Freide McFadden. Njeni trilerji so definicija berljivega. Prebrala sem jih 13 (tukaj je mnenje o prvih 10), pri popolnoma vsakem pa sem komaj čakala, da pridem do konca. Neodložljivi in vsekakor primerni za vse, ki imajo kako bralno krizo. To je tudi avtorica, od katere sem letos prebrala največ knjig.
Največje razočaranje: Laurie Gilmore, Kavarna Pumpkin Spice Cafe
V jesenskih dneh me je pritegnil lahkoten roman Kavarna Pumpkin Spice Cafe avtorice Laurie Gilmore. Glede na žanr in nizko oceno na Goodreadsu od knjige sicer nisem pričakovala preveč (praktično skoraj nič), a me je presenetilo, kako zelo je bila podobna slabemu filmu na kanalu Diva. Tipična zgodba (mlada ženska iz velikega mesta podeduje nekaj v malem kraju in se tam zaljubi v kmeta/kavbojca/lastnika drevesnice) ni imela nobenega smiselnega toka, nikakršnega razvoja zgodbe, nobenega razvoja likov in po vrhu vsega še neroden prevod.
Se pa je še za kako resničnega izkazal rek “ne sodi knjige po platnicah”, ker je platnica prav čudovito jesenska in v opazovalcu vzbudi več prijetnih občutkov kot sama vsebina.
Najljubše slovenske knjige
V najstniških letih sem večinoma brala v angleščini, dandanes pa se z velikim veseljem zatekam k slovenskim knjigam. In seveda bolj kot (prepogosto nerodni) prevodi moji duši super sedejo izvirna dela v našem čudovitem jeziku. Ker sem letos prebrala kar nekaj izvrstnih avtoric (in vsaj 4 avtorje), pa je tukaj kratek seznam mojih najljubših izmed njih:
- Nadja Ebner: Kako pokopati mamo, ki je še živa (Izjemno prisebna pripoved o čustvih, generacijskem bremenu, doživljanju in vsem človeškem.)
- Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset (Umetnina, ki je letos dobila še film. Super pripoved, malo drugačna, vsekakor pa imenitna.)
- Drago Jančar: To noč sem jo videl (Moderna klasika, ki sem jo tokrat prebrala prvič. Priporočam vsakemu.)
- Suzana Zagorc: Ne me silit da ti lažem (Izvrstna pripoved o človeških odnosih.)
- Urška Klakočar Zupančič: Gretin greh (Zgodba, ki se bere kot dober film: iz časov, ko so na slovenskih tleh (še odkrito) preganjali čarovnice.)
- Lara Paukovič: Miza za štiri (Zanimiva pripoved z očarljivo naslovnico.)
- Vesna Milek: Kleopatra: naj se zgodi (Izvrstna in mega kakovostna pripoved, ki te ponese v stari Egipt. Kje je drugi del? 😌)
- Karmen Petric: Smrt v rezidenci (Prav tako visoko kakovosten kriminalni roman, postavljen v slovensko okolje.)
- Milada Kalezić: Vsa moja resnica je v Njem (Zgodba o iskanju vere v odrasli dobi, še posebej zanimiva za Mariborčane.)
🎇 Tukaj najdeš tudi knjižna priporočila slovenskih knjižnih ustvarjalk – kaj jih je najbolj prepričalo v 2025. 🎇
Največji izziv mi je bil: Henryk Sienkiewicz, Quo Vadis
V osnovi rada berem knjigo po knjigo, pri nekaterih pa se mi kdaj ustavi in si jih puščam za postopno branje. Ena taka (mislim, da celo edina) je letos bila Quo vadis avtorja Henryka Sienkiewicza. Knjiga poljskega pisatelja je bila izdana leta 1896, bralca pa popelje v čas starega Rima, ko je temu vladal Neron. Slikovite prikaze takratnega življenja krasi zgodba pojavljanja krščanske vere in po branju vem, zakaj je to ena izmed najlepših zgodb o krščanstvu.
Prikazuje slavo rimskega imperija v vseh lepotah in grozljivostih. Od pojava prvih kristjanov in grozljivega prepada med bogatim ter revnim do zgodb dobrote, ki se pišejo v še najhujših življenjskih okoliščinah. Knjiga me je pošteno namučila, saj je zelo dolga in ni pretirano “lahka”, sem pa v njej super uživala in branja niti malo ne obžalujem. Priporočam vsem, ki želijo pomen krščanstva videti v svoji surovosti in celoti, nevezano na politične konotacije današnjih dni.
To je hkrati tudi najdaljša knjiga, ki sem jo letos prebrala (590 strani) in tudi knjiga, iz katere sem letos izpisala največ misli. To sta samo dve izmed njih:
- “Upanje pričakuje od vsakega jutra kaj, drugače bi ne bilo mogoče živeti.”
- “O smrti ni vredno premišljevati, ker sama misli na nas brez naše pomoči.”
Največ solz sem pretočila pri: Kristin Hannah, Cesta kresnic
Še ena odlična knjiga odlične avtorice, ki me doslej še ni razočarala. Cesta kresnic avtorice Kristin Hannah pripoveduje zgodbo prijateljstva Tully in Kate čez več desetletij. In četudi sem kot najstnica redno močila strani knjig Johna Greena, Markusa Zusaka in podobnih, v zadnjih letih ob knjigah ne jočem tako zlahka. Tale pa je v meni prebudila tisto “ta pravo” čustvenost, ki spomni na to, kako lepo je biti živ in čutiti.
Kaj je za dodat? 2025 je bilo moje leto za branje
Ko gledam za nazaj, lahko rečem, da sem letos prebrala nekaj res odličnih knjig. Trenutno berem Sunrise on the Reaping avtorice Suzanne Collins, za katero se mi zdi, da bi prav tako pristala na lestvici najboljših letos prebranih. Sicer Goodreads pravi, da sem do tega trenutka prebrala 25,341 strani, povprečna dolžina knjige pa je bila 337 strani. Povprečna ocena, ki sem jo dala knjigam, je bila 3,8, moram pa priznati, da marsikatere izmed njih nisem ocenila.
Malo dvomim, da bom v 2026 prekosila to imenitno številko 75, ampak nikoli ne veš! Tudi za letos sem imela cilj prebrati samo 25 knjig.